Splavarjenje ima bogato zgodovino in je močno vpeto tudi v mariborsko srednjeveško zgodovino. Prvič se pisno omenja že ob koncu 13. Stoletja in je v kasnejših obdobjih doživelo svoj razcvet. Po 2. svetovni vojni so splavarjenje opustili zaradi uvajanja hidroelektrarn na Dravi ter železniških povezav. A kljub temu Maribor še vedno premore splavarsko identiteto, katere celovite potenciale bo potrebno čim prej tudi unovčiti.
Že od nekdaj so splave uporabljali tudi za prevoze po rekah, predvsem lesa, nepokvarljivega blaga in ljudi, vse do obdobja gradenj hidroelektrarn na rekah, ki so onemogočile to večstoletno tradicijo in obrt.
Leta 1918, ko je nastala nova država in ko se je lesno tržišče za pohorske in kobanske gozdarje razširilo na Hrvaško in v Srbijo se je močno razvilo tudi splavarjenje. V »splavarski ceh« se jih je združilo samo v Dravski dolini okrog 500, od njihovega dela pa je živelo vsaj 2000 ljudi. Ko so v Dravski dolini pomagali pri opravilih tudi italijanski trgovci, tesarji in gozdarji, so slovenskim splavarjem prikazali tudi vezavo lesa na splavih.
Ena izmed specifik tega časa so tako imenovane Dravske Benetke, ki so predstavljaje ostanek obzidne bastije Mariborskem Lentu iz 16. stoletja, ki je segala deleč v Dravo in zato dobila svoje ime. Ko je bil Maribor pomembno postajališče splavarjev na njihovi plovbi proti jugovzhodu, so bile polne zasidranih šajk in splavov.
Dravske Benetke so povezovale tudi Sodni stolp, ki je nekoč utrjeval jugozahodni vogal mestnega obzidja. Po vseh zgodovinskih virih bi naj šlo za obrambni stolp, a naš sogovornik trdi da temu ni bilo tako.
Zadnji splav, ki je preplul reko Dravo so poimenovali Postržek, dogodek pa je privabil več desettisoč glavo množico na nabrežje reke. Splavarstvo je ostalo del identitete Maribora vse do danes, kjer vsak leto prirejajo tradicionalni splavarski krst z živo glasbo in pestro kulinarično ponudbo. Kaj pa bi še lahko ponudili obiskovalcem mesta na tem kulturno-zgodovinskem področju?
