Nad današnjo občino Sveta Trojica v Slovenskih goricah stoji na manjšem griču samostanski kompleks s cerkvijo Svete Trojice s tremi zvoniki, ki daje naselju značilno podobo. Prvotno cerkev so med leti 1636 in 1643 naredili na mestu, kjer je bila lesena kapela. Skozi čas je svojo podobo spreminjala in v kasnejših stoletjih bila tudi dozidana. V današnji rubriki Regionalna preteklost smo zato raziskali kakšna je zgodovina te cerkve in katere so tiste neizpovedane skrivnostne zgodbe povezane z njo.
Hrib, na katerem stojita danes samostan in cerkev Svete Trojice, se je prvotno imenoval Porčki vrh-Purkstalberg. Ko so med leti1636 in 1640 tam postavili cerkev Svete Trojice, se je začel kraj imenovati Sveta Trojica v Slovenskih Goricah.
Ker so ljudje večkrat videli na vrhu hriba goreti tri luči ali tri zvezde nenavadne oblike, so z dovoljenjem škofa na tem mestu postavili cerkev Svete Trojice.
Leta 1693 je bila na severni strani ladje prizidana loretska kapela. Kapelo so zgradili z darovi soproge negovskega grofa, Marije Elizabete Travtmanstorf.
S pomočjo grofa Draškoviča iz Varaždina je bila cerkev med leti 1735 in 1740 povsem prezidana, saj so jo obrnili tako, da se je njen fasadni zvonik znašel na oltarnem koncu, stara ladja pa se je spremenila v prezbiterij, ki so mu prizidali sedanjo ladjo. V letih 1779-1780 sta bila dozidana še dva zvonika.
Posebnost je poleg znamenita loretska kapela s kipom črne Marije z božjim Detetom še podoba boga v obliki pastirja, za njegovim hrbtom pa je moč videti tudi samega hudiča.
Danes se v samostanu nahajata bogata knjižnica in muzej, v samostanski kleti pa je protokolarno-razstavni center. Cerkev sicer vsako leto privablja številne vernike in ostale obiskovalce.
