Kljub letošnjemu odličnemu letniku se vinogradniki, kletarji in vinarji tudi to martinovo soočajo z nemalo skrbmi. Glavni izziv ostaja zlata trsna rumenica, bolezen, ki skupaj s staranjem vinogradov in vinogradnikov povzroča krčenje vinogradniških površin. Stanje postaja resno – če se trend opuščanja vinogradov nadaljuje, bi lahko Slovenija postopoma izgubila status vinske države.
Že leta se vinogradniki spopadajo s prenizkimi odkupnimi cenami grozdja in vina ter visokimi stroški zaščite trte in ročnega dela. Zaradi tega so številni pridelovalci prenehali z vinogradništvom, kar dodatno prispeva k upadu domače pridelave. Samooskrba z vinom je trenutno padla pod 80 odstotkov. »Najbolj ogrožene so majhne površine v Halozah in Slovenskih goricah. V Kicarju, na primer, vinogradov skorajda ni več,« opozarja Andrej Rebernišek, direktor Kmetijskega zavoda Ptuj in strokovnjak za vinogradništvo.
Premalo sredstev za ohranitev vinogradov
Po Reberniškovih besedah večji vinarji ne morejo nadomestiti izpada manjših vinogradov, zato v Sloveniji vsako leto izgubimo več sto hektarjev trt. Tudi obnova vinogradov napreduje prepočasi – za ohranitev približno 14.000 hektarjev bi morali letno obnoviti vsaj 500 hektarjev, dejanska številka pa se giblje med 250 in 350 hektarji. »Če se tempo obnove ne pospeši, bomo čez nekaj let padli na okoli 10.000 hektarjev, kar je spodnja meja za ohranitev statusa vinske države in s tem pravice do evropskih sredstev,« poudarja Rebernišek.
Poleg večjega financiranja obnove vinogradov so po njegovih besedah nujna tudi nadomestila za izsekane trte, okužene z zlato trsno rumenico. Ključno pa ostaja dosledno odstranjevanje okuženih rastlin. Strokovnjak za varstvo rastlin Jože Miklavc opozarja: »Če vinogradniki okužene trte pustijo, škržatku omogočijo, da se hrani na njih, kar pomeni, da bo naslednje leto okuženih še več trsov. Potrebna je doslednost.«
Previden optimizem – pridelava znova pridobiva vrednost
Kljub težavam se položaj vinogradništva počasi izboljšuje. Odkupne cene grozdja rastejo, razkorak med stroški pridelave in prihodki pa se zmanjšuje – tudi zaradi dodatnih plačil, ki jih kleti namenjajo glede na sorto ali kakovost. »Po dolgem času postaja pridelava grozdja spet zanimiva z ekonomskega vidika. Tam, kjer je bil pridelek dober, je bila lahko tudi ekonomika zelo solidna,« pojasnjuje Rebernišek.
Pomembno vlogo pri izboljšanju ugleda in prepoznavnosti imajo povezani vinogradniki, ki s skupnim nastopom, sodobno podobo in kakovostjo svojih vin krepijo razvoj regije. »Posameznik težko doseže večji premik, a skupaj lahko ustvarimo zgodbo. Štajerska gradi svojo blagovno znamko in kakovost – raste izvoz, povečuje se vinsko-turistična ponudba, med vinarji pa vlada pozitivna energija. Veseli tudi dejstvo, da se za kakovostna vina vse bolj zanimajo mlajši kupci, ki so pripravljeni plačati za dobro vino. Kar smo čakali desetletja, zdaj končno doživljamo,« dodaja Rebernišek.
