V zadnjih dveh desetletjih je suša slovenskemu kmetijstvu povzročila več kot 500 milijonov evrov škode. Zaradi vse pogostejših obdobij brez padavin v času rasti rastlin postaja namakanje ena ključnih rešitev za zagotavljanje stabilne pridelave.
Kljub temu Slovenija pri vzpostavljanju namakalnih sistemov močno zaostaja za zastavljenimi cilji. Kot glavni razlog se pogosto navaja nezadostno zanimanje med kmeti, vendar se razmere na območju Kidričevega postopoma spreminjajo. Tamkajšnji namakalni odbor je uspel pridobiti soglasje lastnikov zemljišč za projekt, ki bi zajemal približno 1.200 hektarjev. Odprta pa ostajata predvsem vprašanji razpoložljivega vodnega vira in finančne upravičenosti naložbe.
»Če projekt ne bo ekonomsko smiseln, bomo na koncu dobili le drag spomenik,« opozarja živinorejec Andrej Napast.
Že leta 2017 je vlada sprejela strategijo za razvoj namakanja v kmetijstvu do leta 2023, s katero je želela zmanjšati posledice suš. Na območju Podravja je bilo predvidenih več kot 3.200 hektarjev novih namakalnih površin, vendar so bili projekti uresničeni le v Gorišnici in Ormožu. Drugod, med drugim v Vidmu, Hajdini, Markovcih, Dornavi, Kidričevem, Staršah in Račah-Framu, načrti niso zaživeli, predvsem zaradi zadržanosti lastnikov zemljišč.
Tudi v sedanjem finančnem obdobju, v katerem je za tovrstne projekte namenjenih približno devet milijonov evrov, sredstva še niso bila v celoti izkoriščena. V prihodnji perspektivi pa se pričakuje večji zagon.
Kmete na Dravskem polju so k večjemu sodelovanju spodbudili predvsem lanska suša ter neposredni obiski na terenu. Tako jim je uspelo zbrati potrebno število podpisov za vzpostavitev večjega namakalnega sistema. Ministrica za kmetijstvo Mateja Čalušić je vrednost projekta ocenila na okoli 100 milijonov evrov, kar pomeni približno 83.000 evrov na hektar.
Predsednik namakalnega odbora v Kidričevem Milan Unuk ob tem poudarja, da mu vir takšne ocene ni znan. Kot primer navaja bistveno cenejšo lokalno rešitev v Cirkovcah, kjer so štirje kmetje skupaj zgradili namakalni sistem na 17 hektarjih, s stroškom okoli 7.000 evrov na hektar.
Med njimi je bil tudi Andrej Napast, ki pojasnjuje, da projekt temelji na črpanju podtalnice. »Postavljali smo ga sedem let. Del sredstev je prispevala država, vendar je nakup namakalne opreme še vedno v breme kmetov,« dodaja.
