Z gradnjo in posodobitvijo železniških prog v Sloveniji zaostajamo za časom več kot tri desetletja. Šele leta 2050 bi lahko dosegli standard, ki bi ustrezal današnjim potrebam: pot med Ljubljano in Mariborom v manj kot eni uri.
Če bi se ob osamosvojitvi Slovenije intenzivno lotili vlaganja v prometno infrastrukturo, bi danes imeli sodoben in učinkovit železniški sistem. Namesto tega se soočamo z gnečo na cestah, medtem ko so vlaki na slovenskih železnicah počasnejši od marsikaterega mopeda. Povprečna hitrost vlakov pri nas znaša zgolj 50,3 km/h, kar je le malenkost hitreje od povprečne hitrosti konja (45 km/h).
Z dovolj zmogljivimi železniškimi progami in hitrimi vlaki bi pomemben delež prometa preusmerili z cest na železnice, s čimer bi razbremenili cestno omrežje. Vendar obnova železnic poteka prepočasi, umeščanje novih prog pa še počasneje. Projekti, kot je milijardna investicija v Ljubljani, ne rešujejo težave celovito in ne prinašajo občutnih izboljšav hitrosti v železniškem prometu.
Slovenija potrebuje dolgoročno strategijo, ki bo pospešila gradnjo modernih dvotirnih železnic in zagotovila hitre, zanesljive ter okolju prijazne prevozne možnosti.
