Prenovljen program ravnanja z odpadki in program preprečevanja odpadkov, je potrebo po sežigalnicah že precej jasno nakazal. V omenjenem programu piše, da je ministrstvo podpisalo dogovor o umeščanju objektov v prostor v Mariboru in Ljubljani, da gre za objekte državnega pomena in da bo ministrstvo postopke vodilo skupaj z lokalnima skupnostima. V uredništvu oddaje Regionalno smo preverili, kaj to pomeni za mesto ob Dravi.
Čeprav vlada uredbe še ni sprejela, niti ni še javno znano njeno besedilo, šele ta pa bo podlaga za javni razpis, minister Vizjak že našteje občine, kjer naj bi sežigalnice stale: Ljubljana, Maribor in Kočevje.
Ocena investicije za vzpostavitev sežigalnice, ki bi bila v Mariboru, je 45 milijonov evrov. Čeprav še uradno niso predstavili nobene lokacije, se je največkrat izpostavljala lokacija Tezna, zraven obstoječe sortirnice odpadkov.
Kot zagotavlja Vizjak, je predpogoj, da te naprave obratujejo v skladu z najvišjimi okoljskimi standardi Tako naj bi bile mejne vrednosti potencialnih izpustov bile celo nižje od izpustov dunajske sežigalnice. Na Dunaju mineva pol stoletja ogrevanja z odpadki v sežigalnici Spittelau, tudi slovenskimi.
Bolj kot pozitivne plati pa zdravniška stroka predstavlja negativne plati sežiganja odpadkov. Kot so poudarili zdravniki zbrani v delovni skupini Zdravniške zbornice bi morali med merili za podelitev koncesij upoštevati zdravstveni in okoljski vidik, ne pa samo tega, “kdo lahko sežiga več, prej, ceneje in bolj energetsko učinkovito.”
In medtem ko se vrstijo argumenti pro at contra, v razpravi o sežigalnicah prebivalcev nihče nič ne vpraša. Tako smo se odpravili na mariborsko Tezno in tamkajšnje prebivalce povprašali, ali se strnjajo s postavitvijo sežigalnice na njihovem rajonu.
Razprave o objektih termične obdelave se zaostrujejo. Del javnosti jim nasprotuje, del jih podpira, tretji pa pozivajo k celovitejšim analizam. In kaj če gre zgolj za dobičkonosen posel na račun kvalitete bivanja prebivalcev drugega največjega mesta v Sloveniji?
