V Sloveniji je po uradnih podatkih več kot 165 tisoč praznih stanovanj, a lastniki se pogosto odločajo, da jih raje pustijo neizkoriščene, kot pa da bi jih oddali v dolgoročni najem. Razlogi tičijo v počasnem delovanju sodišč ter v občutku, da zakonodaja najemodajalcev ne varuje dovolj, kar ustvarja okolje nezaupanja.
Prazen stanovanjski fond je ena večjih posebnosti domačega nepremičninskega trga. Medtem ko se številni posamezniki in družine spopadajo z visokimi najemninami in težavnim dostopom do primernega doma, velik del stanovanj ostaja zaklenjen ali pa se uporablja izključno za turistične namene, kar ne rešuje dolgoročnih potreb prebivalcev.
Statistika kaže, da je v Sloveniji približno 165.600 praznih enot, kar predstavlja več kot petino vseh stanovanj. Strokovnjaki pa opozarjajo, da je dejanska številka še višja. Med pogostimi razlogi za neizkoriščenost so razpršeno lastništvo, dojemanje stanovanja kot dolgoročne naložbe, nepremičnine, ki jih lastniki ohranjajo za otroke, ali pa enote, ki sploh niso primerne za bivanje. Če bi jih vsaj del sprostili na trg, bi lahko ublažili stanovanjsko stisko – vprašanje pa je, koliko je to realno izvedljivo.
Že v preteklosti se je pojavila pobuda za uvedbo davka na prazna stanovanja, s katerim bi želeli lastnike spodbuditi k oddaji. Toda predlog zakona je bil umaknjen zaradi ostrega nasprotovanja. Kritiki so opozarjali, da bi davek prizadel tudi tiste, ki imajo prazna stanovanja iz objektivnih razlogov – na primer zaradi zapletenih dednih postopkov, obsežnih prenov ali pomanjkanja sredstev za oddajo.
