V Listi kolesarjev in pešcev opozarjajo, da Slovenija kljub večletnim pobudam še vedno nima jasne in zavezujoče strategije za hitro železniško povezavo med Mariborom in Ljubljano. Ob ponovnem odpiranju teme v predvolilnem času izpostavljajo velik razkorak med političnimi obljubami in dejanskimi odločitvami.
Leta 2019 je pobuda »50 minut med Mariborom in Ljubljano« združila več kot dva tisoč podpornikov, vključno s strokovnjaki, lokalnimi odločevalci in uporabniki železnice. Sporočilo pobude je bilo jasno: povezava med največjima mestoma mora postati nacionalna razvojna prioriteta z določenimi cilji in časovnico.
Sedem let kasneje se po njihovih besedah razmere niso bistveno izboljšale. Potovalni časi ostajajo dolgi, strategija ni opredeljena, izvedba pa je zamaknjena daleč v prihodnost. To ni tehnična ali finančna ovira, temveč pomanjkanje politične volje. Kot primer navajajo velika vlaganja v prenovo ljubljanske železniške postaje in povezavo z letališčem, medtem ko osrednja povezava Maribor–Ljubljana ostaja brez časovnice.
Po oceni Liste kolesarjev in pešcev gre za vprašanje prioritet: če se za projekte v prestolnici zmorejo hitre odločitve, za ključno medmestno povezavo pa se govorijo desetletja, gre za zavestno politično izbiro. Posledice so dolgoročne – vzhod države ostaja slabše povezan, manj konkurenčen in razvojno zapostavljen.
Hitra železnica po njihovem ni luksuz, temveč nujen pogoj za dostop do dela, izobraževanja in javnih storitev ter za zmanjševanje cestnega prometa in emisij. Javna podpora in strokovni argumenti obstajajo, manjka pa politična zaveza z jasnimi cilji in časovnim okvirom.
