Mestna občina Maribor je končno vložila zahtevo za presojo ustavnosti in zakonitosti zakona o financiranju občin. Že več kot desetletje opozarja, da ji država ne zagotavlja zadostnih sredstev za financiranje zakonsko določenih nalog. Sprva je pobudo za ustavno presojo maja lani podal mestni svetnik Igor Jurišič (Stranka mladih – Zeleni Evrope), a je ustavno sodišče njegovo zahtevo zavrnilo zaradi pomanjkanja pravnega interesa. Zato je decembra mestni svet pooblastil župana Sašo Arsenoviča, da vloži zahtevo, kar je ta storil prejšnji petek.
Vsebina zahteve izpostavlja problematiko sedanjega sistema financiranja občin, ki ga mariborska občina ocenjuje kot nepravičnega in neustavnega. Po njenem mnenju ne zagotavlja enakih možnosti za vse občine in njihove prebivalce, zato od ustavnega sodišča pričakuje ugotovitev protiustavnosti izpodbijanih členov ter zahtevo zakonodajalcu, da uvede nujne spremembe za pravičnejšo in učinkovitejšo razdelitev sredstev. Občina izpodbija predvsem člene od 11 do 14 ter izpostavlja tri glavne težave: nezadostno financiranje, neenakost med občinami in ogroženo avtonomijo lokalne samouprave.
Glede financiranja opozarja, da trenutni sistem temelji na abstraktni formuli, ki ne upošteva dejanskih stroškov in potreb posameznih občin. To po njenem vodi v kronično podfinanciranost, še posebej večjih mestnih občin, kot je Maribor, ki imajo večje število prebivalcev in obsežnejše naloge. Finančni primanjkljaj se iz leta v leto povečuje – leta 2023 je znašal 29,2 milijona evrov, lani pa že 34,8 milijona evrov.
Občina opozarja tudi na izrazita nesorazmerja v financiranju. Medtem ko Maribor od države prejme zgolj 32 odstotkov sredstev, potrebnih za izvajanje zakonskih nalog, nekatere občine dobijo kar petnajstkrat več denarja, kot znašajo njihovi dejanski stroški. Takšne razlike po njenem mnenju kršijo načelo enakosti pred zakonom in povzročajo neenak položaj med prebivalci različnih občin. Poleg tega trenutna formula za izračun primerne porabe že v osnovi deli občine na bolje in slabše financirane, kar po oceni občine ni mogoče upravičiti z ustavno dopustnimi argumenti.
