Vera in ljubezen vedno najdeta poti in načine, tudi v najtežjih okoliščinah. V pogovoru z mariborskim nadškofom Alojzijem Cviklom smo iskali odgovore na vprašanja, ali človek danes še potrebuje Odrešenika in kaj nam pomenijo velikonočni prazniki.
Velikonočnega sporočila ni mogoče zrelativizirati, poenostaviti. Ne da se ga posplošiti za splošno javnost, všečnega raztresenemu sodobnemu človeku.
Veliki petek je zelo velik praznik za vse kristjane, za evangeličane celo največji, ko se spominjajo Jezusovega trpljenja in smrti na križu.
V soboto zvečer je velikonočna vigilija, ko prvič zapojejo alelujo in ponovno se oglasijo zvonovi v spomin na to, da je Jezus vstal od mrtvih. Podobno se zgodi tudi v nedeljo zjutraj na vstajenjski procesiji, na kateri se spominjajo, da je Jezusov grob prazen in da bomo nekega dne tudi mi vstali. Poleg telesnega vstajenja predstavlja tudi duhovno vstajenje in upanje.
Tako velika noč prinaša upanje, dostojanstvo, mir in veselje. Upanje, ker s smrtjo ni vsega konec, dostojanstvo, ker je vsak človek dragocen in mir, ker je vse do konca sveta, veselje, ker je vsak od nas poklican v večno srečo.
Tako je ključno razumevanja, povezanosti, več poudarka na temu, kar nas združuje, miru in veselja do vsega živega, potrpežljivosti, spoštovanja, pravičnosti in poštenosti v družbenem življenju.
Pomembno sporočilo je tudi, da vera in ljubezen vedno najdeta poti in načine, tudi v najtežjih okoliščinah.
Tako je ključno, da na življenje, navkljub velikim krizam gledamo z optimizmom in upanjem ter smo odprti za to, kar je sicer očem nevidno, slutita pa duh in srce.
