Andrej Brence, etnolog in kustos Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož, je obudil zgodbo izpred šestih desetletij, ko sta Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU in ptujski muzej načrtovala vzpostavitev osrednjega muzeja slovenskih ljudskih mask v grajski žitnici.
Takrat so bili izpolnjeni ključni pogoji za novo zbirko nacionalnega pomena – strokovno soglasje in primeren prostor v okolju z bogato šemsko tradicijo. Ideja je vzbudila velik interes, tako doma kot v tujini. Skupina vzhodnoalpskih etnologov Alpes Orientales je celo predlagala, da bi muzej prerasel v mednarodno ustanovo, ki bi povezovala vzhodnoalpske regije.
Kljub temu pa je bila žitnica v tistem času v upravljanju ptujske občine in oddana v najem podjetjem. Leta 1966 je muzej občino zaprosil za dodelitev prostorov, da bi jih postopoma uredili in odprli muzej do leta 1969, a do prenosa lastništva ni prišlo. Žitnico je muzej prevzel šele leta 1969, vendar brez možnosti adaptacije.
Obdobje slovenske osamosvojitve je ponovno prineslo idejo o muzeju mask v zgornjem nadstropju žitnice, s ciljem, da bi bil odprt ob stoletnici muzeja leta 1993. Kljub pripravi idejnega načrta in vabilu muzejski strokovnjakov iz Slovenije in zamejstva, je projekt zaradi pomanjkanja finančnih sredstev ponovno zastal. Kustos Brence je ob aktualnih razpravah o usodi žitnice poudaril, da so vsi poskusi njene oživitve doslej ostali neuresničeni.
