Minilo je 35 let od ključnih osamosvojitvenih bojev na severovzhodu države, ko je slovenskim obrambnim silam uspelo pred jugoslovansko armado ubraniti mednarodni mejni prehod Šentilj. Mejni prehod Šentilj je bil v nekdanji Jugoslaviji največji mejni prehod tako po številu potnikov kot po tonaži tovornega prometa. Prečkali so ga številni ljudje in tovor, namenjeni na Bližnji vzhod. Ti dogodki so se za vedno zapisali v zgodovino kot prelomni trenutki na poti do samostojne in neodvisne Republike Slovenije.
Presenečenje je bilo še večje, ko so iz televizijskega poročila izvedeli novico: tankovska četa Jugoslovanske ljudske armade je že v Počehovi.
Ki je bila namenjena proti mejnemu prehodu Šentilj. Po načrtu naj bi bili v Šentilju v treh do štirih urah.
Prva in odločilna barikada je bila postavljena v Pesnici, ki jih je zadržala za 21 ur – vse do 28. junija do 7. ure zjutraj. Ker enote niso bile pravočasno obveščene o začetku agresije, je Cehnar ukazal enotam v Pesnici, da se premaknejo proti Štrihovcu in Šentilju.
Že prvi dan so trije vojaki pobegnili iz enote. V nadaljevanju so z grožnjami poskušali doseči umik barikade, vendar jim to ni uspelo. Civilisti so prinesli verige in jeklenice, tovornjake zavezali skupaj ter jim spustili gume. Pozno popoldne je tankovska četa začela z obstreljevanjem barikade, ki je zagorela. Šele proti jutru 29. junija jim je uspelo barikado odriniti in nadaljevati pot do Šentilja. Naslednja barikada jih je čakala v Ranci, ki bi morala biti branjena, vendar ni bila, tako da so jo obšli. Do barikade v Štrihovcu sta dva tanka zaostala.
V prvem napadu sta dve letali raketirali barikado, pri čemer so umrli štirje tuji vozniki tovornjakov. Naposled se je skozi barikado uspelo prebiti šestim tankom in enemu oklepnemu vozilu.
Uspešno je bilo nagovarjanje k begu iz enot, vendar se predati še niso želeli. Pogajanja so bila sprva neuspešna, nato pa so dosegli predajo. 30. junija 1991 je večina enot zapustila položaje. Tanki so bili zaseženi in formirala se je prva tankovska četa TO.
Uspeh pa ni bil odvisen le od samega odpora na terenu, temveč so bile potrebne predhodne priprave in tajno delovanje. Pomembno vlogo pri pripravah na obrambo Slovenije pred osamosvojitveno vojno je imela Manevrska struktura narodne zaščite.
Lokacije orožja so prilagodili načrtu delovanja manevrske strukture, da bi ga imeli čim bližje predvidenim nalogam. Že leta 1990 so izdelali načrte delovanja, saj so takrat jugoslovansko vojsko že predvideli kot svojega nasprotnika.
Resna zaobljuba, ki je držala veliko težo.
Pri zagotavljanju tajnosti skladišč so bili zelo uspešni. Ta nikoli niso bila odkrita.
Neprecenljivo podporo so imeli tudi s strani civilistov.
Kljub poskusom širjenja dezinformacij sta pomembno vlogo odigrala tudi Samo in njegov oče Ivan, ki sta nič hudega sluteča začela snemati dogajanje, saj je imel v ključnem trenutku kamero ves čas pri roki.
Nato sta se z očetom odločila, da bosta začela dogajanje snemati. Ker takrat še ni bilo jasno, kaj natanko se dogaja, sta morala najprej skovati premišljen načrt.
Snemanje dogajanja z neposredne bližine je bilo izjemno tvegano, saj je vsaka nepazljivost lahko vodila v nevarno situacijo. Kljub vsem napetostim pa je bil mejni prehod kljub vsemu še naprej odprt.
Kljub pritiskom nasprotne strani, niso klonili. Na mejnem prehodu so ponosno ohranili slovenske simbole – zastavo, ki je predstavljala našo enotnost, in grb, ki nosi pomen naše identitete.
Trenutki negotovosti so preizkušali trdnost, a ko se ozrejo nazaj, prevladuje le en občutek.
Po besedah Cehnarja je obramba svoje domovine dolžnost in čast. Je stvar odločnosti, pripadnosti svojemu narodu, poguma in tovarištva. Danes, ko stojimo na svobodnih tleh, so ti dogodki opomnik, da svoboda nikoli ni bila samoumevna. Je dediščina tistih, ki so v ključnih trenutkih stopili skupaj, verjeli v prihodnost in z neizmernim ponosom ubranili svoj dom.
