Slovenija trenutno izvozi kar tri četrtine vseh zbranih odpadkov, načrti za gradnjo sežigalnic pa se pripravljajo že dolga leta. Zdi se, da se zadeve končno premikajo tudi na državni ravni. Kako pa se je razvijal projekt sežigalnice v Mariboru?
Ideja o gradnji mariborske sežigalnice ima dolgo zgodovino – prvič se je pojavila že na začetku 21. stoletja. Sprva je o njej tekla razprava le znotraj strokovne javnosti, pozneje pa je vse bolj stopala v ospredje tudi v občinskih načrtih. Občina je že v času županovanja Franca Kanglerja odkupila zemljišče na Taboru, v neposredni bližini sortirnice, kjer naj bi sežigalnico postavili.
Pred predčasnimi lokalnimi volitvami leta 2013 je bila sežigalnica celo med prednostnimi projekti po mnenju prebivalcev – tretjina anketiranih jo je uvrstila med naloge, ki bi jim moral bodoči župan dati prednost. Pred njo so bile le prenova cest, razrešitev zapletov s prometnimi radarji in ureditev mestne tržnice ter Mariborskega otoka.
Po novi uredbi bo v Sloveniji dovoljeno letno termično predelati 220.000 ton odpadkov. Mariborska sežigalnica naj bi pokrila približno 50.000 ton letno. Ker Snaga sama zbere le okoli 14.000 ton gorljivih odpadkov, naj bi preostanek zagotovile občine iz vzhodne Slovenije, vključno s Koroško in Prekmurjem.
Energetika Maribor načrtuje, da bo s tem projektom pokrila do 60 odstotkov potreb po toplotni energiji v mestu. Na torkovi seji mestnega sveta je direktor Jože Hebar poudaril, da bi tako pomembno zmanjšali odvisnost od zemeljskega plina. Župan Saša Arsenovič pa je večkrat opozoril, da mesto trenutno za predajo odpadkov plačuje, medtem ko bi z novo sežigalnico lahko iz odpadkov ustvarjalo prihodek.
