Slovenski vrtci in šole vsak šolski dan zagotavljajo obroke za skoraj 250.000 otrok. Na letni ravni to pomeni pripravo več kot sto milijonov zajtrkov, dopoldanskih malic in kosil. Ob tako obsežnem sistemu prehrane pa nastaja tudi resna, pogosto prezrta težava: velike količine hrane, ki ostanejo neporabljene in končajo med odpadki.
Milijoni evrov izgubljenih sredstev
Pozornost javnosti je običajno usmerjena predvsem v stroške nabave hrane, precej manj pa v finančne posledice njenega zavržka. Po podatkih Računskega sodišča slovenski vzgojno-izobraževalni zavodi letno namenijo med tri in štiri milijone evrov zgolj za odvoz biološko razgradljivih ostankov hrane.
Če tem zneskom dodamo še stroške same hrane, energije za kuhanje, porabljene vode ter dela zaposlenih, se skupni znesek neizkoriščene hrane povzpne na več kot deset milijonov evrov na leto. Zavržena hrana tako predstavlja znatno obremenitev za javne finance.
Tisoči kilogramov zavržene hrane v posameznih šolah
Da problem ni zgolj statističen, kažejo tudi konkretni primeri iz prakse. Računsko sodišče je zbralo podatke o količinah kuhinjskih odpadkov v posameznih osnovnih šolah.
Osnovna šola Milojke Štrukelj v Novi Gorici je leta 2017 ustvarila več kot 22 ton biorazgradljivih odpadkov, strošek njihovega odvoza pa je presegel 4.200 evrov. Tudi drugod so številke visoke – Osnovna šola Antona Tomaža Linharta v Radovljici je v istem letu zbrala skoraj 15 ton odpadne hrane, kar je pomenilo več kot 2.000 evrov stroškov.
Omejitve pri ponovni uporabi presežkov hrane
Čeprav si šole prizadevajo zmanjšati količino odpadkov in bi presežke rade namenile donacijam, se pogosto zaplete pri izvedbi. Zakonodaja je v zadnjih letih sicer omogočila lažje doniranje pakiranih živil, tudi takih, ki jim je pretekel minimalni rok uporabe, a so še vedno varna za uživanje.
Veliko bolj zapleteno je ravnanje z nepakiranimi obroki, kot so tople malice in kosila. Doniranje takšne hrane zahteva strogo upoštevanje higienskih in zdravstvenih standardov, ki pa v zakonodaji niso dovolj jasno določeni. Zaradi te pravne nejasnosti se številne šole raje odločijo za oddajo hrane v predelavo ali uničenje, saj je to zanje manj tvegano kot doniranje.
Možnost sodelovanja s kmetijami
Na problem ne vplivajo le birokratske ovire, temveč tudi pomanjkanje sistemskih rešitev. To je bilo poudarjeno tudi na razpravi o trajnostni prehrani v MKC Maribor, kjer so mladi skupaj s strokovnjaki razmišljali o prihodnosti šolske prehrane. Izpostavili so, da kljub obstoječim idejam manjka učinkovita organizacija na ravni sistema.
Ena izmed pogosto izpostavljenih težav je prepoved uporabe ostankov hrane za krmljenje živali. Dijaki in študenti so opozorili, da bi dovoljenje za uporabo primernih ostankov kot živalske krme občutno zmanjšalo količine zavržene hrane ter hkrati koristilo lokalnim kmetom.
Kot možen ukrep so predlagali tudi uvedbo digitalne aplikacije za predhodno naročanje obrokov. Tak sistem bi šolskim kuhinjam omogočil natančnejše načrtovanje količin in zmanjšal število izbranih, a neprevzetih obrokov, ki danes pogosto končajo v smeteh.
