Več kot tretjina prisotnih poslancev je nasprotovala, da bi Državni zbor že na tej seji opravil tretjo obravnavo in glasovanje o zakonu, ki bi omogočil pomoč pri prostovoljnem končanju življenja.
Predlog predvideva, da bi lahko polnoletni bolnik, ki je sposoben odločanja in trpi zaradi hude neozdravljive bolezni ali trajne okvare zdravja, ob izčrpanih možnostih zdravljenja, v okviru javnega zdravstvenega sistema zaprosil za pomoč pri skrajšanju trpečega umiranja. Zakon jasno določa, da bi to pravico lahko uveljavili le tisti, katerih bolezensko stanje ne daje več upanja na izboljšanje in ki ob tem doživljajo neznosno telesno trpljenje. Duševna bolezen sama po sebi ne bi bila zadosten razlog za uveljavljanje te pravice.
Postopek bi se začel z napovedjo zahtevka pri zdravniku. Po dveh obveznih pogovorih, v katerih bi zdravnik presodil, ali so izpolnjeni pogoji, bi bolnik lahko vložil uradno vlogo. Ta bi bila skupaj s strokovnim mnenjem poslana posebni komisiji, ki bi odločala o odobritvi. V primeru potrditve bi bolnik sam izbral način vnosa učinkovine, ta pa bi moral biti izveden samostojno.
Poslanci so podprli dopolnilo koalicije, po katerem pomoč pri prostovoljnem končanju življenja ne bo zapisana kot uradni vzrok smrti. V zdravniškem potrdilu bo kot neposredni vzrok navedena osnovna huda bolezen ali trajna okvara.
Zakon izhaja iz rezultatov lanskoletnega posvetovalnega referenduma, na katerem se je 54,89 % volivcev izreklo ZA ureditev pravice do pomoči pri končanju življenja, 45,11 % pa proti.
