Letos je v Sloveniji s pšenico zasejanih dobrih 28.000 hektarjev površin, kar je nekaj manj kot v preteklih letih. Na teh površinah bi lahko pridelali od 140.000 do 150.000 ton pšenice, kar bi pomenilo 80- do 90-odstotno pokritje domačih potreb. Ker pa vse pšenice ne porabimo za kruh, smo 60-odstotno samooskrbni.
Povprečna tržna cena pšenice je bila še v začetku junija okrog 400 evrov, podravski kmetje pa so še nedavno mlinarjem to zlato zrnje prodajali tudi po ceni več kot 400 evrov po toni. Predstavnik pridelovalcev žit Franc Küčan je že pred tedni pozival državo, da zagotovi odkup vse slovenske pšenice. Takrat odziva ni bilo. So se pa na vladi in kmetijskem ministrstvu spomnili, da bi žito odkupili, ko so bili kombajni v Prekmurju že na poljih, številni kmetje v Podravju pa v dogovorih za odkup letošnje letine pšenice.
Prehranska varnost bo zelo pomembna in jasno je, da moramo vsi skrbeti za to. Nekatere države so že ukrepale v to smer. Hrana se bo še dražila, poceni hrane kot pred letom ne bo več in vsaj leto dni, do nove žetve, bo trajal cikel visokih cen za potrošnika.
Pričakovano je bilo, da bo cena pšenice ob žetvi padla, navsezadnje kmetje morajo požeti žito z njiv, skladiščnih prostorov pa nimajo. Kljub temu pa niso pričakovali takšnega razpisa, ki jih sili, da žito prodajo pod ceno oziroma ga dražje prodajo v tujino.
Namesto da bi se država s ponujenim odkupom pokazala kot zanesljiv kupec, so državni odločevalci med pridelovalce zasejali negotovost, zmedo.
Tako si želijo, da bi država z njimi sodelovala tako kot sektorji med seboj v Avstriji, ki je na prehransko negotovost strateško pripravljena.
