Svetnika NSi in SMS Zeleni ter svetnica LPR so po tem, ko je bila z dnevnega reda Mestnega sveta MOM umaknjena točka o določanju območij omejene hitrosti in umeščanju stacionarnih radarjev, začeli zbirati podpise za sklic izredne seje.
V javni izjavi so poudarili, da postavitev radarjev razumejo kot politično odločitev, ki se prikriva pod krinko stroke, pri čemer pa naj bi bil njen resnični namen polnjenje občinske blagajne in ne večja prometna varnost. Po njihovem mnenju je bila pri pripravi študije spregledana ključna naloga – umirjanje prometa, saj se ta osredotoča zgolj na izbiro lokacij radarjev, ne pa na širše rešitve za izboljšanje varnosti.
Opozarjajo, da je občina naročila študijo izključno za postavitev merilnikov hitrosti, zato stroka ni imela priložnosti presoditi, ali bi bile morda učinkovitejše druge metode, kot so fizične ovire (npr. ležeči policaji, zožitve cestišča ali druge prometne ureditve). Čeprav je sama izvedba študije strokovna, so ji bile naloge zastavljene preozko, menijo podpisniki pobude.
Ob tem izražajo začudenje nad županom in tistimi svetniki, ki so podprli umik omenjene točke z dnevnega reda, saj je s tem po njihovem mnenju preprečena odprta razprava o varnosti udeležencev v prometu. Župan je ob umiku pojasnil, da to ni politično vprašanje, a svetniki opozarjajo, da zakon (112. člen Zakona o cestah, sprejet oktobra 2022) jasno določa, da mora biti odločitev sprejeta z odlokom mestnega sveta – torej gre za politično, ne zgolj strokovno odločitev.
Spomnili so, da mestni svet zastopa občane, ki so svetnike izvolili, zato bi morali imeti ti možnost odločati o ukrepih z neposrednimi finančnimi posledicami za prebivalce in vplivom na prometni režim. Sklicevanje na “stroko” brez razprave razumejo kot izključevanje javnosti iz oblikovanja prometne politike.
Po njihovih besedah je bila študija osredotočena zgolj na vprašanje »kam postaviti radarje«, ne pa na to, »kako učinkovito zmanjšati hitrost v prometu«. Tako si je župan po njihovem samovoljno prisvojil pravico, da določi način umirjanja prometa, stroko pa vključil zgolj v tehnični del – izbiro lokacij. Ker odločitev o omejitvah hitrosti in umeščanju radarjev vpliva na občinski proračun in vsakdan prebivalcev, gre po njihovem prepričanju za politično, ne tehnično vprašanje.
Kot primer navajajo, da so prakse po Evropi različne – če bi šlo zgolj za tehnično zadevo, bi bile rešitve povsod enake, kar pa ni res (denimo v Italiji). Zato zahtevajo, da se o tem vprašanju ponovno odpre razprava v Mestnem svetu MOM.
