V današnji rubriki Regionalna preteklost Vam predstavljamo Grad Slivnica, ki beleži pestro zgodovino. V slabih 600 letih obstoja je menjal številne lastnike in v 20. stoletju izgubil svojo graščansko funkcijo, saj je v prostorih gradu do leta 1990 deloval vzgojni zavod Slivnica. Od prehoda v drugo tisočletje naprej pa klavrno propada, kljub številnim obljubam po celostni revitalizaciji.

Za prednika graščine v Slivnici štejemo dvor, ki ga je leta 1428 zapisal Friderik s Kleka svoji ženi Marjeti. Leta 1443 je Friderik dobil v najem dvor, vas zraven in vse druge malenkosti. Dvor Slivnica pa je leta 1493 iz Hrvaške priseljeni Jurij Kolonič pozidal, ker je bil razdejan v vojnih spopadih.

Grad Slivnica leta 1608 pristane v lasti rodbine Herbersteinov, ti pa so jo obdržali do leta 1738. Njegovi poznejši lastniki pa so še bili knez Stanislav Poniatowsky, grof Klemens Brandis, ki je graščino leta 1862 prezidal v dvorec, ji dal sedanjo neogotsko podobo in postavil kapelo.

Grad Slivnica obdaja okolica, ki se razprostira na 5400 kvadratnih metrov veliki površini. V letih po drugi svetovni vojni bi naj imel zelo burno zgodovino, po pregovorih lokalne skupnosti pa velja za edini grad po zadnji grofici, v katerem bi se naj nahajali zli duhovi.

Grad je v 20. stoletju izgubil prvotno funkcijo, saj je do leta 1990 v njegovih prostorih deloval tudi vzgojni zavod Slivnica, ki je zdaj že v novih prostorih. Leta 2016 pa ga je od ministrstva za izobraževanje, znanosti in šport  kupil ruski investitor Aleksandr Komolov, a grad tudi kljub številnim zagotovilom nikoli ni bil saniran.

Revitalizacija gradu vsaj zaenkrat ostaja velika neznanka, na občini Hoče Slivnica pa ocenjujejo, da bi lahko objekt sanirali v sklopu t.i. kulturnega evra Ministrstva za kulturo.