Betnavski dvorec predstavlja eno najlepših baročnih arhitektur Podravske regije. Prvotno poslopje je bilo zgrajeno že v začetku 14. Stoletja in je služilo kot fevdalni objekt. Njegovi prvotni lastniki pa so bili grofje Betnavski, po katerih je stavba tudi dobila ime.

V 16. stoletju je ta prerasel v v utrjeno renesančno graščino z vodnim jarkom. Plemiči Auerspergi, ki so tedaj bili lastniki dvorca, kasneje vstopijo v sorodstveno zvezo z bogatim štajerskim fevdalcem madžarskega rodu Luko Szekely, sicer znanim tudi po nazivu baron Ormoški.

Mogočna stavba je leta 1685 pogorela, obnavljali so jo med leti 1730 in 1780. Pri obnovi so se zgledovali po tedaj na Dunaju modernem poznobaročnem florentinskem slogu. Betnavski dvorec tako zaznamuje izredno skladna arhitektura, za kar je veliko doprinesla rodbina Brandisov.

Betnava je leta 1863 postala poletna rezidenca mariborsko-lavantinskih škofov, kamor se je škof umaknil pred t.i. mestno vročino. V vmesnem času pa so evidentno vlagali tudi v sam dvorec, ki je v tistem obdobju služilo tudi kot duhovni center.

Dvorec Betnava pa je poleg razcveta v novejši zgodovini doživljal tudi precej temna obdobja, katerih  posledice so bile vidne še dolga leta zatem.

Dvorec pa že leta, kljub svoji pestri zgodovini počasi, a zanesljivo propada, zato bi bil potreben celovite revitalizacije, tako zunanjosti ,kot same notranjosti.

Navkljub temu, da baročni dvorec Betnava spada pod kulturni spomenik državnega pomena je danes skupaj z okolico, če vzamemo v obzir njegovo pestro zgodovino,  v praktično sramotnem stanju. Zato dvorec, ki je nekoč predstavljal pojem arhitekturnih presežkov, že močno kliče po popolni oživitvi svoje nesporne zgodovinske veličine.

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj