Pred 100 leti je Slovenija izgubila južni del Koroške

Na današnji dan mineva sto let od koroškega plebiscita, s katerim je južni del Koroške skupaj s tam živečim slovenskim prebivalstvom postal sestavni del Republike Avstrije. Koroški plebiscit (nemško Kärntner Volksabstimmung), ki je potekal 10. oktobra 1920, je določil državno mejo med leta 1918 ustanovljeno Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (kasneje Jugoslavijo) in Avstrijo po 1. svetovni vojni.

Mirovna pogodba v Saint Germainu z Avstrijo 10. 9. 1919 naj bi določila mejo med Avstrijo in Kraljevino SHS. Spor je nastal predvsem zaradi Koroške, katere južni del so leta 1919 sicer zasedle jugoslovanske čete, vendar ob hudem oboroženem odporu krajevnih nemških sil (Abwehrkampf). Pogodba je tako določila, da od nekdanje avstro-ogrske dežele Koroške Kraljevini SHS pripadeta Mežiška dolina in Jezersko, pripadnost širšega območja Celovške kotline (Rož, Gure, Celovec, Podjuna in južno pobočje Svinške planine) pa bi določil plebiscit. V ta namen je bilo območje razdeljeno v dve coni.

Prva cona (cona A) s središčem v Velikovcu je bila pod zasedbo jugoslovanske vojske. Druga cona (cona B), ki je obsegala Celovec in območje severno od Vrbskega jezera, je ostala pod upravo Republike Avstrije. Določeno je bilo, da se plebiscit izvede najprej v coni A, če bo uspešen za jugoslovansko stran, pa še v coni B.

Propagandna vojna

Pred plebiscitom sta obe strani izvajali intenzivno propagando. Avstrijska propaganda je poudarjala predvsem ekonomske koristi za ohranitev enotnosti Celovške kotline, sklicevala pa se je tudi na koroško deželno zavest in na bratstvo med slovensko in nemško govorečimi prebivalci Koroške. Poudariti je potrebno, da je avstrijska propaganda uporabljala slovenski jezik in zagotavljala, da bo v Republiki Avstriji po plebiscitu užival enakopraven status z nemščino. Jugoslovanska (oz. slovenska) stran je po drugi strani nastopala skoraj izključno z argumenti, ki so poudarjali narodno zavest, in je bila izrazito protinemško usmerjena.

Šele v zadnjih tednih pred plebiscitom se je usmerila tudi h gospodarskim vprašanjem, vendar je bila pri tem precej nespretna. Bolj kot protislovenska je bila avstrijska propaganda antijugoslovanska in je razmere v Kraljevini SHS prikazovala kot kaotične. Za slovensko stran pa bi lahko rekli, da ni znala dovolj izkoristiti politične nestabilnosti mlade avstrijske republike in njenega nezavidljivega položaja v mednarodni skupnosti za svojo propagando.

Veliko narodno zavednih Slovencev je glasovalo za Avstrijo

10. oktobra 1920 je bil izveden plebiscit v coni A. Za Avstrijo je glasovalo 59,1 % (22.055 volivcev), za Kraljevino SHS pa 40,9 % (15.279) volivcev. Glasovi za Jugoslavijo so prihajali večinoma iz južnega brega Drave, a so bili precej razpršeni. Podrobnejša analiza rezultatov pokaže, da je precejšen del narodno zavednih Slovencev glasoval za Avstrijo. Za spojitev z matičnim narodom oz. za priključitev k Jugoslaviji je večinsko glasovalo 18 takratnih občin Južne Koroške.

Po plebiscitu je Avstrija meje občin, ki so se večinsko odločile za Slovenijo/Jugoslavijo, precej spreminjala. Te občine so se poleg dejstva, da je v njih živelo večinsko slovensko prebivalstvo, na plebiscitu tudi politično opredelile proti Avstriji, zato jih je avstrijska država v naslednjih desetletjih obravnavala kot politično sumljive. 11 od 18 občin, ki so na plebiscitu glasovale za Jugoslavijo, danes več ne obstaja, oziroma so bile priključene drugim občinam, s čimer se je poskušalo nevtralizirati njihovo politično samostojnost in preprečiti prevzem lokalne oblasti s strani predstavnikov slovenske narodne skupnosti. Libeliče (edina od omenjenih občin, ki je svojo plebiscitno voljo tudi dejansko uveljavila) so bile leta 1922 na zahtevo prebivalstva razdeljene na dva dela: en del danes pripada Sloveniji, drugi del pa je bil pod nemškim nazivom Leifling priključen občini Suha/Neuhaus.

Razdelitev Cone A in Cone B

7. člen Avstrijske državne pogodbe v praksi

Normativni in materialni položaj slovenske narodne skupnosti je primarno določen v 7. členu Državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije iz leta 1955.  Ta slovenski narodni skupnosti zagotavlja pravico do šolanja v maternem jeziku, pravico do uporabe slovenščine kot uradnega jezika in pravico do slovenskih oziroma dvojezičnih topografskih napisov v upravnih in sodnih okrajih s slovenskim in mešanim prebivalstvom ter enake pogoje za udeležbo v kulturnih, upravnih in sodnih ustanovah.

Toda Dunaj je uresničevanje teh zavez dolgo jemal z levo roko, do izboljšanja razmer je prišlo šele z vstopom Slovenije v Evropsko unijo leta 2004. Velik korak naprej je pomenil dogovor o postavitvi 168 dvojezičnih napisov iz leta 2011. Ozračje na Koroškem se je spremenilo, sobivanje med večino in manjšino je postalo del normalnosti. Kljub temu nekatere zaveze še vedno ostajajo neuresničene.

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj