Grafiti v Mariboru imajo dolgo zgodovino. Po besedah Tanje Cvitko, mariborske kulturne producentke in dokumentalistke grafitov, so v mestu delovale številne skupine oz. posamezniki, ki so pustili globok pečat v grafiti umetniški kulturi. V današnjem času je ena najdejavnejših skupin “KTB Crew” (Kaj te bomo), gre za skupino petih mladostnikov, ki na stene mariborskih ulic označuje kratico svoje skupine. Posameznik, ki po kvaliteti svojih grafitov nedvomno izstopa pa je Teoson. Slednji se ukvarja predvsem s poslikavo sten na temo mesta Maribor in NK Maribora, med drugim sodeluje tudi z navijaško skupino Viole.
Cvitkova pravi, da je Maribor mesto izgubljenih potencialov, kar se odraža tudi na področju kulture grafitov. Meni, da je grafitiranje v mestu izredno prisotno, vendar večinoma v nekonstruktivne ali celo destruktivne vandalske namene. Po njenem mnenju je pomembno spodbujati umetnike ali vandale s potenciali in jih vpeljevati v vizualno kvalitetne zgodbe, ki jih je Maribor nekoč že imel, ampak so se iz različnih razlogov izgubile.
Nekatere stavbe so prebarvane z protigrafitno zaščito, ki omogoča da se stena ob grafitiranju lažje očisti. Po zakonu o varstvu javnega reda in miru pa je pisanje po objektih prekršek. Ta za osebo, ki piše ali riše po zidovih, ograjah ali drugih javno dostopnih krajih razen tistih, kjer je to dovoljeno, predvideva globo 208,64 evra. Če pa so prisotni še elementi vzbujanja narodnostne, rasne, spolne, etnične, verske, politične nestrpnosti ali nestrpnosti zaradi spolne usmerjenosti, storilcu grozi najmanj 834,58 evra denarne kazni.
Vsak grafit ni umetnost
Grafiti so risbe, napisi ali slike na javni površini (največkrat na zidu) narejeni s kredo, ogljem ali sprejem. Grafit je tipičen za subkulturo večjih mest in pogosto vsebuje politična sporočila oz. uporniški odnos do socialnih norm. Grafiti so metoda ulične umetnosti, metoda komunikacije, ki se giblje med vandalizmom in umetnostjo.
Grafiti se pojavljajo že od prazgodovine, prišli so tako rekoč skupaj s človekom. Z risanjem grafitov kot jih poznamo danes, pa so začeli v New Yorku. Začelo se je s preprostim podpisovanjem na steno na čim večih mestih, čim večkrat in čim večje. Kasneje so podpisom dodajali še podobe in razvila se je ulična umetnost.
Grafiti so zelo različni tako po vsebini kot po videzu. Nekateri so plod prave likovne umetnosti, spet drugi so skrajno neokusni in celo vulgarni. Vsaka grafitarska ekipa piše in riše svoja gesla in vsak grafitar ima svoje prepoznavne znake. Med grafitarji obstaja nenapisano pravilo, da nikdar ne rišejo preko drugega grafita.
Pri grafitiranju gre za osmišljanje mrkega urbanega prostora na odprtih ranah urbanega okolja. Grafitiranje v svojem bistvu ni destruktivna ali vandalska umetnost. Določeni grafiti postanejo del urbane silhuete mesta in se vtisnejo v miselnost prebivalcev mesta. Vsak grafit torej ni umetnost. Vsaka stenska čečka ni grafit. Vsi pa nam nekaj sporočajo. So spomin mesta, ko mesto pozablja.
Izjava Tanje Cvitko:
