Da je v slovenskem kmetijstvu veliko narobe, ni nova ugotovitev. Slovenski kmet je nezadovoljen z odkupnimi cenami svojih izdelkov, na drugi strani pa slovenski potrošnik posega po poceni uvoženi hrani. Strategije kmetijske politike ni, slovensko kmetijstvo pa tone v vse globje brezno.

Čeprav je lokalno pridelana hrana vse bolj priljubljena, pa slovenski potrošnik še vedno raje nakupuje po dumpinških cenah uvoženo hrano. Nizkocenovna hrana iz tujine še dodatno ruši razmerja na slovenskem trgu kmetijskih izdelkov, tako da morajo kmetje, če želijo ostati konkurenčni, svoje pridelke prodajati po minornih cenah. S tem pa interes za kmetijstvo upada.

Opuščanje kmetij ogroža prehransko varnost Slovenije, a zdi se, da temu nihče ne posveča pretirane pozornosti. Že Rimska pogodba iz leta 1959 med temeljnimi načeli v kmetijstvu določa, da se skozi ustrezne odkupne cene zagotavlja primeren standard za kmeta in njegovo družino.

Dokler so trgovske police polne, se država in slovenski potrošnik s slovenskim kmetijstvom ne ukvarjata preveč. A ta brezbrižnost se lahko hitro maščuje.

A še večjo nevarnost kot naravne katastrofe, predstavlja ravno ta brezbrižnost pri urejanju položaja kmetov. Slovenski kmetje tako ne izključujejo možnosti, da bi tako kot so v zadnjih tridesetih letih že nekajkrat, znova posegli po rigoroznejših ukrepih v obliki državljanske nepokorščine.

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj